 |
 | |
 |
 |
IVAN SIVEC se je rodil 23. maja 1949 v Mostah pri Komendi (18 km od Ljubljane) kot tretji sin. Mati Marija je bila doma v Preserjah pri Radomljah, oče, čigar domačija se lahko pohvali z več kot štiristoletno kmečko tradicijo, pa v Mostah. Zanimivo je, da je v prav vsakem rodu Sivčeve družine zrasel sin, ki je ostal na domačiji. Hiši št. 94 v Mostah tako še danes pravijo Pri Sivčevih, saj je moški potomec vedno nosil ta priimek. Ivan ima dva brata, Cirila in Andreja. Oba živita v Mostah, nekaj metrov od rojstne hiše, vendar v novih hišah. V Ivanovi mladosti je bilo v Mostah še veliko ljudskih godcev in pevcev, v vasi so gojili stare običaje, kot so skupinsko delo (ličkanje koruze, trenje prosa), sežiganje pusta, tombola klobas itn. Vse te priložnosti so spremljali harmonika, petje in živahne pripovedi očancev. Pri Sivčevih so se radi ustavljali učitelji pa tudi drugi izobraženci. Ivan je kazal nenavadno nadarjenost, zato so ga poslali v šolo, komaj je dobro dopolnil šest let. Osemletno osnovno šolo je Ivan obiskoval v letih 1955-1962, najprej dve leti v Komendi (dva kilometra od Most), nato v Mostah. Ves čas je bil odličen učenec in pogosto je nastopal kot recitator ali igralec, predvsem kot Kekec. K literarnemu delu in nastopanju na odru ga je spodbujala profesorica slovenščine Ana Razpotnik. Pod njenim vodstvom je Ivan tudi prepeval in igral na citre. Po osemletki je v letih 1962-1965 končal štiriletno srednjo tehniško šolo elektro smeri na Vegovi v Ljubljani. Po šolanju se je zaposlil pri RTV Slovenija, najprej kot tehnik pri oddajanju radijskega programa. To je bilo zanj eno najbolj živahnih obdobij, saj se je s sodelavci odlično razumel. Prijatelji so kar naprej prirejali zabavna srečanja, skoraj vsi so gradili hiše in si med seboj pomagali. Ob tem pa se je Ivan posvečal študiju slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Službo je večinoma opravljal popoldne, ponoči in ob koncu tedna, v dopoldanskih urah pa je obiskoval predavanja in opravljal redne študijske obveznosti. Filozofsko fakulteto je obiskoval v letih 1973-1978. Izredno lepe spomine ima na predavanja profesorjev Matjaža Kmecla, Jožeta Toporišiča, Dragija Stefanije, Emila Štamparja... Naslov njegove diplomske naloge pri prof. Orožnovi je bil Pesniški jezik pri Marku Pohlinu. Leta 1978 se je Ivan Sivec na Radiu Slovenija zaposlil kot novinar, najprej v uredništvu jutranjih oddaj, leto pozneje pa v dokumentarno-feljtonskem uredništvu, s katerim je sodeloval že prej. Od leta 1993 do leta 2005 je bil urednik tega uredništva, hkrati pa je še naprej pripravljal reportaže, radijske portrete, praznične oddaje in druge prispevke. Kot urednik in novinar je pogosto potoval po Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in drugih državah. Na službenih poteh je spoznal več kot pet tisoč oseb. Pravi, da tudi sicer rad srečuje znane in neznane ljudi ter obiskuje domače in tuje kraje. Najbolj je zadovoljen, kadar sreča človeka zdrave pameti, pa naj bo sredi Ljubljane ali v najbolj oddaljeni slovenski vasi visoko v hribih. Vsako srečanje ga namreč notranje obogati in mu da nove ideje. Krajše prispevke v nekdanjem Pionirskem listu in Cicibanu je objavljal od drugega razreda osnovne šole naprej. Že kot osnovnošolec, predvsem pa kot dijak, je za Gorenjski glas pisal o življenju na vasi. Prav zaradi njegovih prispevkov je nastala rubrika Gorenjski kraji in ljudje. Kot dijak je za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (za dr. Nika Kureta) popisoval gorenjske običaje, največ ženitvene obrede. To ga je spodbudilo, da je nekatere zgodbe, ki jih je zvedel med domačini, popisal tudi za Gorenjski glas. Že kot dijak je na Radio Ljubljana pošiljal pravljice, pozneje pa je zanj pisal tudi humoreske. Spominja se zlasti izredno prijaznega sodelovanja z urednikoma Božo Novak in Brankom Šömnom. Sivčevo prvo daljše pripovedno delo je bila povest Pesem njenih zvonov. Najprej je izšla kot podlistek v Kmečkem glasu, nato pa kot knjiga. Pri bralcih je doživela neverjeten uspeh. Prva naklada je štela deset tisoč izvodov, druga pet tisoč, nato pa je izšla še v Mihelačevi zbirki Slovenska povest kot značilno slovensko krajše prozno delo, skupaj s povestmi najvidnejših avtorjev te zvrsti: Jurčiča, Kersnika, Tavčarja... Ti avtorji so tudi, zlasti v prvem obdobju, najbolj vplivali na Sivčev slog pisanja povesti in romanov. Prvo pisateljevo mladinsko delo - pustolovski roman Pozabljeni zaklad - je nastalo leta 1978. V njem se prepletajo motivi iz Ivanovega otroštva, iz časov, ko je s prijateljem Rajmundom plul po »velikih« domačih rekah Tunjici in Pšati, v ospredju pa je zapletena zgodba o iskanju zaklada iz francoskih časov, skrinje z zlatniki, ki so jo Francozi pozabili ob svojem zadnjem »obisku« v naših krajih okoli leta 1800. Zaklad želijo odkriti francoski turist Mersi, komarji, skupina z levega brega reke, žabarji, skupina z desnega brega, ravnatelj, gostilničar... Režiser in scenarist Tugo Štiglic je po Sivčevi literarni predlogi leta 2001 posnel televizijsko nadaljevanko v treh delih in celovečerni film. Celovečerec si je v kinematografih ogledalo več kot 25.000 obiskovalcev, zato je kot tretji med filmi v Sloveniji prejel najvišje priznanje - zlato rolo. Leta 2003 je izšel tudi na videokaseti. Poleg izvrstnega Mersija - upodablja ga Roman Končar - igrajo v filmu otroci, izbrani med 720 kandidati. Lepo glasbo je prispeval Jože Potrebuješ, vodja skupine Čuki. Ivan Sivec je doslej napisal 87 knjig, med njimi nekaj več za odrasle bralce. Med mladinskimi avtorji se po branosti in priljubljenosti ves čas uvršča v vrh. To potrjujejo tudi številni literarni večeri v domovini in tujini ter skoraj 500 obiskov na šolah ob podelitvi bralnih značk. Literarna dela Ivana Sivca so zelo različna, od kmečkih povesti in romanov do spominskih črtic ter pustolovskih, športnih in problemskih pripovedi. V zadnjih letih so poleg Pozabljenega zaklada in športnih kriminalk med njegovimi najbolj branimi mladinskimi stvaritvami dela z resno tematiko, kot so Zadnji mega žur (o samomoru gimnazijca), Noč po mega žuru (o gospodarskem kriminalu), Finta v levo (o rejvarsko-mamilarski sceni), Faktor X (o zakulisju manekenske scene). Sivec je v mladosti poleg del slovenskih in svetovnih klasikov rad prebiral pustolovske in znanstvenofantastične romane Jacka Londona in Julesa Verna. Vse, kar je odkril pri tujih avtorjih, pa je našel tudi doma. Pri starejših bralcih so zelo priljubljeni pisateljevi biografski romani (primerni tudi za šolarje) o Petru Pavlu Glavarju, Adamu Ravbarju, Jakobu Aljažu, Simonu Gregorčiču, Jožetu Plečniku, Janezu Ciglerju, Antonu Aškercu, Juliji Primic... Leta 2002 je Ivan Sivec na etnološkem oddelku ljubljanske filozofske fakultete zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Fenomen ansambla bratov Avsenik in si pridobil naziv magister znanosti. Z glasbo je povezano več pisateljevih literarnih del, zlasti pa dva obsežna pregleda ene od zvrsti množične kulture, slovenske narodno-zabavne glasbe. Ivan Sivec je dobil več priznanj: kot pisatelj zlato Kersnikovo plaketo za književnost, kot novinar in urednik Terseglavovo priznanje za demokratizacijo glasil oziroma za radijske oddaje, kot eden najbolj plodnih piscev besedil za glasbo pa Souvanovo nagrado za življenjsko delo. Od leta 1972 živi z ženo Sonjo, doma iz Kamnika, v Mengšu. Imata dva otroka, hčerko Vesno (r. 1973) in Iztoka (r. 1978). Vesna je diplomirala na oddelku za nemški jezik in književnost ter na oddelku za primerjalno književnost ljubljanske filozofske fakultete. Zaposlena je kot urednica pri Delu. Iztok je leta 2004 končal študij na ekonomski fakulteti in je direktor kamniške založbe ICO. Vesna je rodila dva otroka: Marka (leta 2002) in Lano (2004), torej je Ivan Sivec tudi že dedek. Pisatelj v prostem času rad hodi na sprehode in v hribe ter igra tenis. Pravi, da je zaljubljen v svojo domovino in da se lepo počuti tako v gozdu kot v hribih in na morju. Knjige piše jeseni, pozimi in zgodaj spomladi. Je učenec kreativne šole pisanja Braneta Gradišnika. Rasel je z radiem, radijsko igro, glasbo in življenjem na podeželju, danes pa so mu najbliže odnosi med podeželjem in mestom, slovenska samostojnost, pomembni možje iz preteklosti, odkloni v sodobni družbi in življenje mladih. Pravi, da lažje piše za mladino. Pri tem mu pomagata njegova otroka, v zadnjem času pa tudi vnuk Mark. Pri pisanju za odrasle, posebno o zgodovinskih temah, si vedno pomaga z obsežnim arhivskim gradivom. Če bo zdrav, bo napisal še precej knjig, saj ima še veliko idej. |