Splošno o Ivanu Sivcu - Mag.Ivan Sivec: pisatelj, pesnik, novinar, znanstvenik ali čarodej?

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

december 2004 

Mnogo Slovencev je prepričanih, da obstajajo trije Ivani Sivci: Sivec - pisatelj, Sivec z radia in Sivec - avtor besedil. V resnici gre za enega in istega Ivana Sivca. Ob odgovornem delovnem mestu urednika dokumentarno feljtonskega programa na radiu Slovenija je napisal 59 knjig, prek 2000 besedil za glasbo, več sto pravljic in radijskih iger. Je en najbolj branih sodobnih pisateljev in prejemnik številnih nagrad za svoje umetniško in novinarsko delo. Običajen človek se ob tem vpraša: pa kako presneto zmore ... Ali Ivan Sivec sploh kaj spi? Ob tem je treba dodati, da knjig ne stresa kar z rokava, temveč so večinoma plod trdega raziskovalnega dela. Ko izveste, da je mimogrede naredil še magisterij iz etnologije, ste lahko že prepričani, da ne samo da ne spi, temveč tudi čas obrača nekako po svoje, ga poljubno razteza in upočasnjuje, tako da v dnevu naredi tisto, za kar bi kdo potreboval celo leto. In vendar največje presenečenje šele pride, če osebno spoznate Ivana Sivca. Ker ni nekdo, ki bi odsotnega pogleda premleval svoje teorije, stihe in živel svoje junake, je duhovit sogovornik in pozoren poslušalec, ki mu nobena podrobnost ne uide. Ne zdi se zagrizen deloholik, temveč sproščen in družaben človek. In potem vam ni nič več jasno.

Sivčeva rodbina izvira iz Most pri Komendi, kjer je bila naseljena vsaj od leta 1608, odkar obstajajo uradni zapisi Malteških vitezov. Komenda je bila namreč nekoč cerkveno darilo Malteškim vitezom (ime "Komenda" dejansko pomeni "posestvo, ki je dano v dar"), Moste pa so spadale k njej. "Malteški vitezi so zelo natančno dokumentirali vse dogodke, zato imamo v komendski fari vsi rodovnike," razloži Ivan Sivec - zgodovino svojega kraja seveda zelo dobro pozna, saj je med drugim napisal knjigo o Petru Pavlu Glavarju. Zanimivo je, da je pri Sivčevih vseh 400 let obstajal moški potomec in tako se je tudi ohranilo izvorno ime njihove domačije, ki je tudi edino ime v Komendi, ki se je ohranilo do danes, vsi ostali so že spremenili priimke oziroma hišna imena. "Po drugi strani pa že vse življenje čutim, kako se v meni pretakajo tako hribi kot morje," doda, in možno je, da je pred 400 leti kateri od Sivcev prišel z Vrsnega ob Soči, kjer imajo Sivci domicil - tam obstaja kar 14 družin, ki se pišejo Sivec, v naših krajih pa jih je le peščica.
Sivčevi stari mami je bilo ime Marija, očetu pa Johan in po njem naj bi Ivan dobil kar nekaj genov: bil je lovec, sicer pa je imel tako rad knjige, da je ustanovil svojo lastno vaško knjižnico in posojal knjige celi vasi. In baje se mu je bolj malo ljubilo delati - raje je bral kot pospravljal seno. Ivanov oče je po dedu podedoval izredno zgovornost, nekaj posebnega pa je bil tudi zato, ker je imel izredno dober spomin. Bil je pravi vaški leksikon, ki si je zapomnil vse mogoče datume. "Rad je pripovedoval različne zgodbe in iz ene teh je nastala moja prva povest Pesem njenih zvonov, ki je zgodba o stricu, ki je padel z lipe in se smrtno ponesrečil, kar me je zelo pretreslo," se spominja Ivan Sivec. Mimogrede naj omenimo, da je bila ta žalostna zgodba kar trikrat ponatisnjena v zbirki Slovenska povest.
Mama Ivana Sivca je prišla iz Preserij pri Radomljah; bila je vesela ženska, ki je plesala in se veselila življenja. Imela je tri sinove, ki so, tako kot mož, vsi zelo radi brali. Družina ni bila premožna - imeli so kmetijo, vendar bolj skromno, tako kot vse v povojnih letih, zato pa je bilo v njej toliko več duhovnega bogastva. "Vsi smo radi brali, 11 let starejši brat Ciril pa me je tudi zelo usmerjal, ker je imel izreden smisel za literaturo in je bil urednik Stolovega časopisa. Včasih je bila knjiga velika vrednota; bratje smo se kar stepli za knjigo Pod svobodnim soncem. Radi smo imeli kino in radio, ki je bil medij, v katerega smo bili vsi zaljubljeni," se spominja Ivan Sivec. "Vse, kar se je dogajalo v radijskih igrah, se je dogajalo tudi na našem vrtu. Sami smo si naredili lutke, čoln, igrali igre ... To je bilo res bogato življenje."

KAKO NI POSTAL TRAKTORIST
Mali Ivan je v drugem razredu je napisal kratko zgodbico o kriškem gradu. Za razliko od sošolcev, ki so napisali poročila v stilu "Bili smo na gradu, bilo je lepo", je napisal, da je tam videl grajskega duha in gospodično, s katero sta plesala, videl je tudi človeka trpečega v ječi ... Zgodba je bila tovarišici tako všeč, da je pripomnila, da ne bi bilo slabo, če bi jo poslal v Ljubljano. In ne bodi len, jo je prepisal in poslal na Pionirski list, ki jo je zares objavil. Potem je bil nekaj časa najpomembnejši fantek na šoli in veliko deklet se je zaljubilo vanj. Tako so počasi iz kratkih zgodb nastajale vse daljše.
Veliko je objavljal v Gorenjskem glasu, pisal je zlasti o ljudskih običajih in zapisoval zgodbe z vasi, ki mu jih je pripovedoval oče. V srednji šoli se je pod spodbudo dr. Kureta prvič lotil etnoloških raziskav - po vaseh je popisoval stare običaje, zlasti poročne. Ob tem je slišal veliko različnih čudovitih zgodb, ki jih je zapisoval. Kot dijak je začel pisati tudi radijske igre in za eno že tedaj dobil nagrado. Sicer pa mu honorarji niso veliko pomenili - bili so pač priboljšek - in kadar jih je dobil, je rad povabil prijatelje na pijačo, ter se na ta način hitro otresel denarja. Kajti pisal je v prvi vrsti zaradi veselja do pisanja. Tako kot še danes.
A presenetljivo, starša ga kljub velikemu talentu nista pretirano spodbujala, da bi postal pisatelj ali znanstvenik. Pravzaprav sta pričakovala, da bo postal - traktorist. Najprej se je izučil za elektrotehnika, nato mu je brat Ciril pomagal, da je končal srednjo šolo. Nato se zaposlil na radiu kot tehnik in ob delu hodil na fakulteto filozofsko fakulteto, kjer je študiral slavistiko.

OBČUDOVAL CELO TOPORIŠIČA
"Na fakulteti sem zelo užival, zame je bila tako sveta, kot bi hodil v cerkev in poslušal bogove - vse te doktorje znanosti," se spominja Ivan Sivec. Kljub redni službi ni na nobenem izpitu padel. Bil je tudi Toporišičev učenec in začuda odločno pove, da ima o njem najboljše mnenje. Dejstvo pa je, da je zanj intenzivno študiral dva meseca in pol, medtem ko se je na ostale izpite pripravljal le 14 dni, vendar mu ni žal za to. Lepe spomine ima tudi na generacijo študijskih kolegov, s katerimi se še danes odlično razume.
Delo tehnika na radiu je opravljal z veseljem, saj je imel med delom možnost prisluhniti mnogim zanimivim oddajam. Seveda pa je bilo pri delu treba biti pazljiv in natančen. Tako kot vsem tehnikom, se je tudi njemu zgodilo, da je napravil napako. Enkrat je pri radijski igri, ki je bila posneta v dveh delih, ponesreči najprej predvajal zadnji del, drugič pa je zamešal čestitke in pozdrave poslušalcev. Čeprav se je to zgodilo samo enkrat, je še pet let po dogodku pogosto sanjal, kako se zgublja v trakovih.
V službi je bilo tedaj zelo kolegialno vzdušje in če je rabil zamenjavo zaradi izpita, jo je vedno dobil. Nihče ni nikogar izkoriščal. "Krasna druščina smo bili, moram priznati, da boljša kot kasneje, ko sem prišel med novinarje. Kajti med novinarji je žal več rivalstva in bleferstva. Tehniki nismo mogli nič blefirati," pravi Ivan Sivec, ki je takoj po diplomi leta 1978 presedlal med novinarje. Najprej je začel delati oddajo Naš gost in ena prvih je bila oddaja o Ježku. Pred kratkim so jo po 25 letih ponovno predvajali in je požela navdušenje poslušalcev, saj gre za enega redkih ohranjenih dolgih in sproščenih pogovorov z Ježkom.

POLETEL KOT PTICA
"Prvi podlistek Pesem njenih zvonov sem objavil pri osemnajstih letih. Kmalu zatem je nastala prva knjiga. Ko je izšla, sem bil tako srečen, da bi najraje poletel kot ptica čez Kamniške planine. /.../ Potem sem kar pisal in pisal ..." pravi v svoji simpatični predstavitvi na spletni strani www.ivan.sivec.net. Do zdaj je napisal devetinpetdeset knjig, od tega triindvajset za mladino - poleg vsega ostalega. Kako mu uspe?
"No, veliko dopustov gre, sobot in nedelj, takrat se zaprem v kabinet. Recimo, ob sobotah vstajam ob petih in pišem nekaj ur, potem pa greva z ženo na sprehod ali v hribe. Ona mi resnično stoji ob strani. Pomembno je znati si organizirati čas. V življenju imamo vsi enako časa, samo sam ga za razliko od drugih ne zapravljam - ne hodim veliko po gostilnah in zelo malo gledam televizijo. Pri televiziji se da veliko pridobiti," pojasnjuje Ivan Sivec, ki sicer živi povsem običajno družinsko življenje.
Njegova žena prihaja iz Kamnika, kjer sta se tudi spoznala. To je bil ples na prostem pred staro gimnazijo, igrali pa so Kamniktiti, ki so bili takrat poleg Belih vran en najpopularnejših ansamblov. Poročila sta se leta 1971. Žena je sanitarni inšpektor in skrbi za red v hiši, on pa za zunanjo okolico, zato se odlično dopolnjujeta. Živita v Mengšu, imata dva že odrasla otroka, Vesno in Iztoka, ki sta prav tako mahnjena na knjige, Vesna jih celo prevaja iz nemščine. Ivan Sivec pa je tudi že dvakrat postal dedek: najprej je prišel na svet Mark, pred mesecem dni pa še Lana.

SIVEC KOT ZNANSTVENIK
Za magisterij se je odločil zato, da bi preizkusil, če mu možgančki še dobro delujejo, šaljivo pove Ivan Sivec. In videti je, da to ne more biti vprašljivo, saj je njegovo magistrsko delo velikega nacionalnega pomena. Naredil ga je na temo popularne glasbe in v njem pojasni izvor glasbe, ki jo imenujemo narodno zabavna, čeprav ta izraz po njegovem ni čisto pravilen, ker gre za glasbo, ki le malo spominja na narodno, v osnovi je predvsem zabavna. Dejstvo je, da sta to glasbo ustvarila brata Avsenik, zato je izvorno slovenska, čeprav jo danes igra 10.000 ansamblov po vsem svetu. Danes je celo marsikateri Slovenec prepričan, da je narodno zabavna glasba prišla k nam iz Avstrije, vendar je bilo prav nasprotno. Zato je Ivan Sivec napisal esej v več jezikih, ki ga je poslal na vse evropske fakultete, da bi preprečil možnost, da bi si kdaj kdo drug lastil našo glasbo.

NAČRTI ZA PRIHODNOST
Pravkar so izšle tri njegove nove mladinske knjige iz zbirke Srečna družina: Vlomilci delajo poleti, Hišica v cvetju in Božični studenec. Oktobra pa je izšla knjiga Planinska roža o neizpeti ljubezni med Simonom Gregorčičem in učiteljico Dragojilo Milek. "To dekle mi je zelo blizu," pravi o Dragojili, "shirala je in umrla od te ljubezni. Umrla je z Gregorčičevimi pesmimi v naročju ..." Nobenega dvoma ni, da bodo bralci, tako stari kot mladi, z veseljem prebirali tudi najnovejše knjige, saj imajo vse Sivčeve knjige to lastnost, da jih preprosto ne moreš odložiti, ko jih enkrat vzameš v roko.
In koliko knjig nam bo podaril prihodnje leto? Kakšno zagotovo, kajti čez pol leta odhaja menda - kot del poslovnega načrta RTV, ki predvideva, da gre 140 ljudi iz hiše - na čakanje. "In tako bom postal dve leti pred penzijo tehnološki višek, zato bom najbrž lahko napisal še kakšno knjigo. Ali pa tudi ne - morda bom pa hodil več v hribe in se ukvarjal s športom, kajti takih trenutkov sem imel do zdaj premalo."
Sicer pa ima dva velika življenjska načrta, eden se nanaša na doktorat, načrtuje pa tudi obsežno literarno zgodovinsko delo. O čem, je za zdaj še skrivnost. Tudi drugih, "manjših" načrtov mu ne manjka in povsem smo lahko prepričani, da bo vse po vrsti uresničil. Kajti Ivan Sivec je čarodej, ki zmore poljubno raztezati čas, se razstaviti v več oseb hkrati in spet sestaviti v eno. Kako mu uspe, najbrž niti sam ne ve. Kajti kljub izredni sposobnosti imaginacije in empatije, se med vsemi junaki, ki živijo v njem, najbrž ne more vživeti le v enega samega: v običajnega človeka, ki po osmih urah službe obvisi pred televizorjem.


UTRINKI

O prvi pesmi ...
"V osnovni šoli sem napisal nekaj pesmi dekletom. Eni, ki je spominjala na Birigite Bardot, sem napisal tole: Komendska B.B., ali kaj misliš na me? Kljub temu me ni kaj prida upoštevala, zato sem ji napisal še bolj protestno pesem: Maček cvili, psiček tuli, kmalu bomo na luni. Pa tudi ta ni pomagala."

O vzornikih ...
"Moji vzorniki so slovenski klasiki: Jurčič, Kersnik, Tavčar. Sicer pa pustolovca Jack London in Jules Verne. Med pesniki sta mi zelo všeč Simon Gregorčič in Gregor Strniša, slednji tudi kot pisec besedil za narodno zabavno glasbo. Znal je združiti pesniško in ljudsko, kar je velika umetnost. Naj povem, da bom drugo leto skupaj s še dvema prijateljema odšel Aljasko po poteh Jacka Londona in iskalcev zlata."

O Jacku Londonu in človeški hinavščini ...
"Bil je dober tip, vendar je storil usodno napako. Ko je postal slaven, tega ni prenesel - tako slav, še bolj pa hinavščine okrog njega - in je naredil samomor. Sam nimam takšnih izkušenj, ker imam krog dobrih in iskrenih prijateljev. Ti vedo, da je bilo v vse, kar sem dosegel, vloženega veliko dela."

O domišljiji ...
"Je dar narave. Vsak je talentiran za kaj. Sam se od mnogih drugih razlikujem le po tem, da sem ta dar narave izkoristil."

In o trdem delu ...
"Nekaj je talent, toda največji del pri pisanju je trdo delo. Sem učenec kreativne šole Branka Gradišnika, ki je v Londonu naredil magisterij na temo, kako se napiše knjiga. Pisanje knjige je namreč tudi znanost in obrtništvo."

O tem, kako se kot pisatelj lahko loteva tako različnih žanrov, medtem ko mnogi umetniki vse življenje premlevajo eno in isto temo ...
"Mislim, da je vse to v meni. Nekatere moje knjige so povsem moderne, tudi po jezikovni plati, druge popolnoma drugačne. Uživam v tem, da se lahko vživim v različne vloge."

O prihodnosti knjige...
"Ni tako hudo, kot se zdi. Mladina ogromno bere, bralna značka je odlično organizirana, tudi starejši ljudje veliko berejo. Knjiga vzpodbuja v človeku domišljijo in mu da neko svojo dimenzijo, ki jo človek ves čas pogreša. S knjigo človek več pridobi kot s televizijo in to vsak čuti globoko v sebi. Prav tako menim, da bo počasi prišel čas - zdaj smo deset let noreli v razvoju in si prizadevali zlasti za materialne dobrine - ko se bomo počasi usmerili v duhovno plat in začeli iskati sami sebe."

O prihodnosti sveta in Evrope ...
"Ves čas se iščemo, svet se ves čas išče. Američani pretiravajo s svojo "demokracijo", ki niti ni demokracija. Evropa je trenutno še vedno dokaj zdrava, če se bo le znala združiti in se med sabo spoštovati."

O ljudski pesmi in sodobnih besedilih ...
"Ljudska pesem je tisočkrat presejana, prenašala se je iz roda v rod, iz vasi v vasi, ostale so samo tiste, ki so bile resnično dobre. Zato je vsaka ljudska pesem vsaka lepa. To, kar se dogaja danes, pa je večinoma proizvod medijev - tu gre za hiperprodukcijo. Sam sem napisal 2300 besedil, od tega se jih bo morda ohranilo kakšnih pet."

O politiki ...
"Veliko ljudi pada na politiko. Kot da je najpomembnejše na tem svetu, kaj je rekel Rop kaj Janša. Sam si mislim - naj oni pošteno opravljajo svoje delo, jaz pa svojega. Zakaj bi se tresel, ali bo nekdo zmagal na volitvah ali ne? Sam naj se trese! Ne bom se žrl zaradi drugih. V politiki je veliko več sprenevedanja kot drugod in zaradi bleferjev se že ne bom sekiral."

Pa ga politika res ne bo nikoli premamila?
"Ne, ne. Sumljivo mi je bilo že to, da so me vabile k sebi tri povsem različne stranke. Res je, da je to velika skušnjava. Toda osebno mi veliko več pomeni, da napišem novo knjigo."

Eno njegovih osnovnih pravil ...
"Nikdar ne najdeš mesta na račun drugega, temveč vedno na račun svojega dela."